Vas med griči, na robu Őrséga

Naša vas nosi ime svetega Jurija mučenca, ki mu je bila tu postavljena tudi cerkev. Po legendi vitez ubije zmaja in prav ta trenutek je našel pot na naš grb: oklepnik s sulico, pod njim zelena pošast, v ozadju pa oba vaška zvonika. Madžarsko ime pomeni dobesedno: dolina svetega Jurija.

Naša prva pisna omemba je iz 13. stoletja. Kar je prišlo pozneje, je doletelo vsako obmejno vas v zahodni Madžarski: najprej vojne, nato meje, potem pa 20. stoletje, ki je to pokrajino za čas spremenilo v zaprto vojaško območje. O tem govori tudi spomenik izgnanim — tiho, sredi vasi.

Vas je kljub temu ohranila značaj Őrséga: ulice, ki se vzpenjajo po pobočju, lesen zvonik, na koncu vrtov pa se začne gozd. Pri nas ne pove koledar, kateri mesec je, temveč poletni prah, jesenska megla in dim iz peči pozimi.

Szentgyörgyvölgy je tudi danes živa vas. Imamo trgovino, knjižnico, vaški dom, zdravstveno ambulanto in dom za starejše, imamo pa tudi obrti, ki se še vedno opravljajo ročno. Naše tedne členita ordinacijski čas in koledar odvoza odpadkov, naše leto pa prazniki: žegnanje, dan starejših in prižiganje adventnih sveč.

Najpomembnejšega pa ni na nobenem zemljevidu. Pri nas človek še vedno ve, kdo živi tri hiše naprej, in če koga doleti nesreča, mu ni treba daleč po pomoč — v stiski se člani naše skupnosti lahko zanesejo drug na drugega. V vasi te velikosti to ni fraza, ampak preprosto del vsakdana.